“Sporočila ljudskih pripovedk so edina sporočila iz preteklosti, edina sporočila o miselnosti naših prednikov, ki so si bili enaki z ostalim svetom – pogovarjali so se z reko, z živalmi,…” (Dušica Kunaver)
Za zbiranje ljudskega gradiva jo je navdušil njen oče s svojim življenjem, ki je bilo ‘življenje borca za svobodo naše dežele’.
“Na moji poklicni poti, za katedrom, pa sem spoznala, kako malo naša mladine ve o domačih vrednotah in kako zavzeto prisluhne domačim pesmim, pripovedim, šegam in pregovorom.” (Dušica Kunaver)
Zaradi tega spoznanja je začela sistematično zbirati gradivo iz slovenskega ljudskega slovstva, vendar brez misli, da ga bi kdaj objavila. Ker pa se je v tem času nabralo toliko gradiva in na stotine izpisov iz knjig, se je odločila svoje delo z lističev razvrstiti v različne knjige in ga tako tudi objaviti. Gradiva je bilo toliko, da ni vedela, kje začeti in kako ga razdeliti po tematikah. Na koncu se je odločila za razpored gradiva glede na osnovne elemente ljudskega izročila: voda, kruh, les in kamen.
Poleg pripovedk zelo intenzivno zbira tudi šege letnega kroga (od januarja do decembra) in življenjskega kroga (od rojstva do smrti).
“Zelo veliko se o šegah naučim v domovih za ostarele, kjer pogosto predavam. Tam so danes zadnji kosci s koso, zadnje žanjice s srpom in zadnji mlatci s cepcem. Čez pet do deset let bo z njimi umrlo življenje starosvetne slovenske vasi, ki je ohranila naš narod skozi tisočletja.” (Dušica Kunaver)
V področju slovenskega ljudskega izročila najdemo ljudske pesmi, pripovedke, reke in legende. Od leta 1996 je v samozaložbi izdala že več kot 16 del na to tematiko.