Med v slovenski ljudski dediščini

12.00 

Čebela je z medom dala človeku prvo sladilo, z voskom pa prvo svetilo.

Šifra: ETN13 Categories: ,

Opis

Čebela je z medom dala človeku prvo sladilo, z voskom pa prvo svetilo. Do danes je med ostal najbolj žlahtno hranilo in naravno zdravilo, voščena svečka pa je še danes najbolj svečano svetilo.

V našo deželo je prvi roj čebel priletel naravnost z Noetove barke – tako trdi stara ljudska pripoved. V starosvetni slovenski vasi je čebela dobila »stanovanje« v senci sadnega drevja poleg kmečke domačije in postala je čebelarjeva prijateljica. Skrb za čebele je nekdaj čebelarja ob delavnikih in praznikih. Glasno brenčanje čebel na sveti večer je naznanjalo dobro letino. O veliki noči je gospodar žegnan les iz butarice zataknil za čebelnjak – za varstvo čebel. Ko je fant zasnubil dekle, ji je s sejma prinesel meden lectocv srček. Na dan svatbe je mladi mož šel čebelam povedat, da je v hišo prišla nova gospodinja. Tudi ko se mu je rodil otrok, je hitel čebelicam povedat veselo novico, nato pa je s sosedi izpil šilce skladke medice za otrokovo zdravje.

Svojim prijateljicam-čebelicam, je naš čebelar poleg svoje domačije postavil »stanovanje«, kakršnega nimajo nobene čebele pod soncem. Čebelnjak, okrašen s panjskimi končnicami – s šesto različnimi motivi – pomeni vrh ljudskega slikarstva v svetovnem merilu.

Knjiga prinaša tudi poglavje o medenih kruhkih, o teh malih biserih slovenske ljudske umetnosti.

Dodatne informacije

Vezava

Strani

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Med v slovenski ljudski dediščini”