V bojih za severno in južno mejo

Opis

Po razpadu avstro-ogrske armade v jeseni 1918 se je avtor pridružil Primorskim narodnim stražam v Gorici, a te maloštevilne čete niso mogle ustaviti prodiranja italijanske vojske na slovensko ozemlje. Slovensko Primorje in tudi Andrejev Kras je bil tedaj izgubljen. Narodne straže in z njimi Andrej so se morale umakniti v Ljubljano. Tu so nadaljevali z razoroževanjem avstro-ogrske armade. Ko pa je general Maister klical prostovoljce v boj za severno mejo, se jim je Andrej pridružil. Kasneje ga je bolezen izločila iz vrst Maistrovih borcev. Vrnil se je domov, a ker je v domači šoli, skupaj z vaškimi fanti poskušal razviti slovensko zastavo, je po pretepu z italijanskimi vojaki moral zbežati v Jugoslavijo. Na vozu, polnem listja ga je neki kmet iz Hotedršice prepeljal čez mejo. Uspelo mu je priti v Podoficirsko šolo v Zagrebu. Končal je to šolo z odliko nato pa se je zagrenjeni brezdomec prostovoljno vključil v boje za južno jugoslovansko mejo proti Albaniji. Po koncu teh bojev se je odločil še za prostovoljni odhod v Grčijo, ko so antantne sile razdeljevale med svoje članice orožje, zaplenjeno na bojiščih prve svetovno vojne. V Grčiji je po čudnem naključju zašel še v grško-turško vojno.